|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
OŠ Rudolfa Maistra Šentilj
Šentilj v Slovenskih goricah Karla Točaj, 9. razred NAŠA USODA JE V VAŠIH ROKAH Živim na obrobju gozda. Verjetno se sprašujete, kdo sem. Ne, nisem človek; sem mlado drevesce, ki raste samo, brez družine. Vsak dan opazujem ljudi, njihovo brezvestno ravnanje, in vsak dan bolj me je groza, kam bo to pripeljalo. Kljub svoji mladosti se zavedam posledic izpušnih plinov njihovih avtomobilov, odvrženih odpadkov … In da ne začnem govoriti o stavbah, ki nam jemljejo življenjski prostor! Povedala vam bom svojo zgodbo, kako sem se srečala z njimi in kaj so mi storili. Nekega pomladnega dne sva imeli z babico svoj dnevni pogovor. Velikokrat se pogovarjava, kako je bilo, ko je bila še drevesce, kako so nas ljudje spoštovali in se zavzemali za nas. »To so bili za nas zlati časi. Sedaj pa samo kujejo dobiček, načrtujejo, kako bi nas posekali, da bi zgradili nakupovalne centre …« Nenadoma je hrup preglasil najin pogovor, prihajal je vse bliže in bliže. Motorji tovornjakov so ugasnili. Preplašeno sem gledala v smer, od koder je prej prihajal hrup. Slišala sem šelestenje listja in pokanje suhih vejic … in že so bili pred nama – gozdarji z motornimi žagami. Babica mi je zašepetala, naj bom mirna. Prisluhnila sem njihovemu pogovoru in se zgrozila ob ugotovitvi, kaj nameravajo. Razporejali so, kateri del gozda bo kdo posekal … Ob teh besedah nisem mogla zadržati solz. Žage so zabrnele … Hotela sem se stisniti k babici, a je ob njej že stal možak s smrtonosnim orodjem in si ogledoval, kje naj zareže. Drevesa so začela padati. Najprej so požagali dedka, nato je padel oče, za njim v solzah moja mama in na koncu … O joj, čisto ob meni se je zgrudila moja babica! Pripeli so jih z verigami in jih odvlekli stran, tam so jih razžagali na manjše kose, naložili na tovornjake in odpeljali. Ti trenutki so bili najbolj grozni trenutki v mojem mladem življenju in ne morem si predstavljati, da bi obstajalo še kaj hujšega. Z lastnimi očmi sem morala gledati, kako so pomorili mojo družino! Ostala sem sama, daleč naokrog ni bilo nikogar. Začelo se je mračiti. Preplašena sem se ozirala okrog sebe, solze pa so tekle in tekle, moja bolečina se je razlivala skozi glasen jok in besede bolečine. »Eej, je kdo tukaj?« je glasen klic preglasil moj jok. Slišala sem odmev. Vseeno mi je bilo, če me kdo sliši jokati. Tudi če odkrijejo, da drevesa govorimo, me ni več skrbelo. Izgubila sem družino, kaj sploh še lahko izgubim? Nenadoma zagledam pred seboj dečka, ki vame upira svoje začudene oči. Vpraša me: »Si v redu?« In takoj zatem: »Govoriš? Saj sem vedel, tudi vi čutite, tudi vi lahko izražate svoja čustva!« Pritrdila sem mu in mu povedala vse o tem, kaj strašnega se mi je zgodilo. »Nekdo je naročil, naj posekajo naš gozd, da bodo na tem mestu lahko zgradili razkošna stanovanja,« sem mu potožila. »Prav danes so začeli in med prvimi so vzeli življenje moji družini. Je bilo res potrebno? Mar nimajo že dovolj razkošja? Se ne zavedajo, da s tem škodujejo tudi sebi in svojim potomcem? Kakšen zrak bodo vdihovali brez nas? Kam bodo vodili svoje otroke in hišne ljubljenčke na sprehode, kje nabirali kostanj in gobe …?« Dečku so se ulile solze. Med jokom je govoril, da si ne more predstavljati življenja brez svoje družine. Povedala sem mu, da tudi jaz ne in da ne vem, kaj bom naredila. Takoj se mi je ponudil, da bo on skrbel zame in da bo odslej on moja družina. Ob teh besedah se je moje ledeno srce otoplilo. Bila je že trda tema in deček se je moral posloviti. Preden je odšel, je obljubil, da naslednji dan zopet pride. In res, zgodaj zjutraj je bil že pri meni in tako je bilo vsak naslednji dan. Ta deček je res nekaj posebnega. Če bi bilo na svetu veliko takih ljudi, se ne bi bilo treba bati prihodnosti. Res je, izgubila sem družino, vendar sem dobila prijatelja, ki me razume, človeka, ki mu je mar za prihodnost. Tukaj se moja zgodba konča. Lepo bi bilo, če bi imela srečen konec, vendar ni tako. Naša skupna usoda je v vaših rokah. |
|
Rudolfa Maistra Šentilj
Šentilj v Slovenskih goricah Naja Ariana Cehtl, 9. razred SMREKA SMREČICI Sonce že vzhaja, Zemlja še spi, v glavo prikradle se nove skrbi. Rada imam to črno noč, ki mojim skrbem odvzame moč. Gledam obrise, vidim tvoj obraz, si moj mali plod, ne bodi kakor jaz. Ne pusti življenju, da te izže, ne pusti demonu, da ti dušo požre! Ne pusti človeku, da ti vzame tvoj jaz, ne pusti temu svetu, da te zruši kakor plaz. Glavo nosi pokonci in ne zaupaj vsem najhujšim kačam – lažnivim ljudem! Bodi kar koli, bodi, kar želiš, srečo si vzameš, sreče ne dobiš. »Sreča je v dobroti,« ti pove srce, bodi ponosna nase in na svoje ime. |
|
|
OŠ Rudolfa Maistra Šentilj
Šentilj v Slovenskih goricah Alja Vučković, 6. razred ROŽA VEČNICA Ni bitja, ki v življenju ni naredil ene same napake. Vsi smo se že pregrešili na svoj način. Nekateri venomer kršijo pravila, a se ne zavedajo; nekateri pa se trdno zavedajo napak in jih namenoma povzročajo, celo s škodoželjnim namenom. Ko je iz majhnih delcev nastala Zemlja, sem iz vročih tal prva pognala svoj kalček jaz, roža večnica. Leta sem samevala in upala, da ne bom več sama. Sanjarila sem le o tem, da bi imela prijateljico ali prijatelja, s katerim bi se igrala, pogovarjala in počela razne stvari, da nama ne bi bilo nikdar dolgčas. Moja največja želja pa je bila, da bi na svetu živela večno. Ta želja se mi je uresničila, a danes nisem niti malo več zadovoljna s tem. Po dolgih letih samevanja sem opazila, da so se začela razvijati velika smešna bitja, s katerimi sem se kljub njihovi obliki, značaju in načinu sporazumevanja dobro ujela. Venomer sem jim pripovedovala vse prigode, ki so se mi pripetile, npr. o nenavadnih okroglih telesih, ki so priletela na Zemljo, ter žarkih in toploti, ki so jo oddajala. Rada sem imela čase, ko je iz tal škropila vroča, žareča snov rdečkaste barve; vsako mušico, ki se je preveč približala, je pokončala … Kaj pa jaz? Meni ni bilo nikoli nič, zaščitni mehurček, ki me je obdajal, me je čuval pred vsemi nevarnostmi. Najbolj navdušena pa sem bila, ko sem zagledala veliko rumeno piko, ki je oddajala tople in mehke sijoče žarke. Klicala sem jo Sonce ... Živali so me rade poslušale, vedele so, da mi nikoli ne bo zmanjkalo zgodb, tako so me nekatere poznali do potankosti. Ampak kmalu zatem je večino mojih dobrih prijateljev nekaj sklatilo s planeta. Tako sem dolgo časa bivala sama. Nato je pognalo malo zelenja in prišle so živali. Postali smo ekipa, ampak v tej ekipi so se menjavala moštva. Za vsakim članom mi je bilo dolgčas, a ostali so mi spomini. Jaz pa sem bila tista, ki je vse to spremljala, vsa prihajanja in odhajanja … Tako sem živela leta in leta. Ko se je začelo leto 3018, pa sem tudi jaz začela obupovati. Zemlja je počasi umirala, ovita v odpadke. Vendar se je pogumno borila z vetrovi, mrazom, plazovi in vročino. Ni pa se mogla boriti z ljudmi, ki so onesnažili reke, morja, ulovili še zadnjo ribo, posekali zadnje drevo in iztrebili živali. Bilo je brezupno. Tako je nastal še ključen problem, lakota. Ljudje so umirali, ker jim je primanjkovalo hrane. Celo vojskovali so se zanjo. Med peščico prebivalcev, ki so še živeli, so nastali klani. Nekoč je eden izmed vodij rekel: »Ostali smo le še bogataši, zberimo svoj denar na kup in poglejmo, kaj se da še narediti«. Na kupu so imeli bilijone in trilijone … Posedli so za mizo, da bi zbirali predloge. Ampak vse je bilo tiho, spregovoril je le sin divjega pomorščaka Domna: »Le zakaj bi se trudili? Vsi ste butci, le koga ali kaj boste rešili z denarjem, če na svetu ni več ničesar! Denar nam več ne koristi. Prej bi morali misliti, ko ste v pohlepu po njem zastrupljali naravo! Vidite zdaj, denar nas je pahnil v propad. Upajmo, da ljudje iz preteklosti ne ponovijo te napake«. Kmalu po tem dogodku so vsi razen mene umrli. Po glavi so mi odmevale le tri besede. Le kaj je mislil s tem, ko je rekel »ljudje iz preteklosti«? Počasi mi je postalo jasno. Odločila sem se, da bom s svojo čudežno močjo ljudi iz preteklosti obvestila, kaj jih čaka, če bodo ponavljali napake svojih prednikov. Sporočilo mojega obvestila je bilo, da tudi Zemlja čuti in trpi, da tudi živali in rastline čutimo in trpimo. »Ne ponavljajte napak »svojih prednikov« in ne škodujte sebi in drugim! Mati narava povrne vse - dobro in slabo. Zavedajte se tega!« Moja naloga je s tem opravljena. Zdaj lahko le še čakam, če bo prevladal človeški razum. |
OŠ Rudolfa Maistra Šentilj
Šentilj v Slovenskih goricah Ana Hammer, 5. razred ISKANJE ZELENE SREČE Dalj časa sem opazovala ljudi, a nikoli jih nisem razumela. Hiteli so, bili so osamljeni, žalostni ... Vedno znova so iskali srečo. Niso vedeli, da so lahko srečni, ker se lahko svobodno gibljejo, imajo prijatelje, gojijo čustva. Moje poslanstvo je bilo že od malega osrečiti nekoga. Zame je sreča božanje prvih jutranjih sončnih žarkov, opazovanje dneva, ki mineva, ne da bi se kdo tega zavedal, spanje pod svetlečo zvezdnato odejo. Najbolj me je osrečevalo opazovanje otrok, kako se brezskrbno igrajo in znajo biti srečni brez posebnega razloga. Odrasli so bolj komplicirana bitja, vedno iščejo razloge za srečo. In ko tako vedno nekaj iščejo, sreče sploh ne opazijo. Enostavno, življenje jih prehiteva in prehiti. Odrasli ne znajo biti srečni. Nekega dne je prišla na travnik skupina otrok. Iskali so me. Niso me našli. Utrgali pa so mojo sestro. Kako grozno mora biti to, da za zmeraj izgineš s travnika. A dosegla je življenjski cilj, osrečila je otroka. Minevali so dnevi. Vedno manj nas je bilo na travniku. Prvič v življenju sem se počutila osamljeno. Dokler ni pome prišla deklica in me utrgala. Občutek, da nekoga osrečiš, tudi samo za hip, je neverjeten. Želele sem si, da bi trajal večno. Počutila sem se »vredno« in ponosno. Deklica me je shranila v album. Odraščala je in pozabila name. Ko je bila že stara gospa, je svojemu vnuku kazala fotografije iz otroštva. Nenadoma me je zagledala. Na lice se ji je prikradel nasmeh. Spomnila se je mladosti, trenutka, ko me je našla, morda še česa. Bila je vesela. Kmalu zatem je stara gospa umrla. Jaz pa sem ostala na prašni polici, v pozabljenem albumu. Človek, za srečo ne potrebuješ veliko. Mogoče samo zeleno štiriperesno deteljico. |
OŠ Rudolfa Maistra Šentilj
Šentilj v Slovenskih goricah Ariana Lesjak Golob, 3. razred ČEBELA BELA Sem čebela Bela. Živim v panju, nikoli brez dela. Letam od cveta do cveta, nabiram med našega planeta. Človek, zakaj posegaš v naše delo? Bom postala huda čebela, da celo tebe bom obnorela. Pičila te bom močno, da ti vse zateklo bo. Veš, Bela se navadno obnaša lepo, človeške napake pa kaznuje grdo. |
|
OŠ Rudolfa Maistra Šentilj
Šentilj v Slovenskih goricah Karla Točaj, 9. razred NAŠA USODA JE V VAŠIH ROKAH Živim na obrobju gozda. Verjetno se sprašujete, kdo sem. Ne, nisem človek; sem mlado drevesce, ki raste samo, brez družine. Vsak dan opazujem ljudi, njihovo brezvestno ravnanje, in vsak dan bolj me je groza, kam bo to pripeljalo. Kljub svoji mladosti se zavedam posledic izpušnih plinov njihovih avtomobilov, odvrženih odpadkov … In da ne začnem govoriti o stavbah, ki nam jemljejo življenjski prostor! Povedala vam bom svojo zgodbo, kako sem se srečala z njimi in kaj so mi storili. Nekega pomladnega dne sva imeli z babico svoj dnevni pogovor. Velikokrat se pogovarjava, kako je bilo, ko je bila še drevesce, kako so nas ljudje spoštovali in se zavzemali za nas. »To so bili za nas zlati časi. Sedaj pa samo kujejo dobiček, načrtujejo, kako bi nas posekali, da bi zgradili nakupovalne centre …« Nenadoma je hrup preglasil najin pogovor, prihajal je vse bliže in bliže. Motorji tovornjakov so ugasnili. Preplašeno sem gledala v smer, od koder je prej prihajal hrup. Slišala sem šelestenje listja in pokanje suhih vejic … in že so bili pred nama – gozdarji z motornimi žagami. Babica mi je zašepetala, naj bom mirna. Prisluhnila sem njihovemu pogovoru in se zgrozila ob ugotovitvi, kaj nameravajo. Razporejali so, kateri del gozda bo kdo posekal … Ob teh besedah nisem mogla zadržati solz. Žage so zabrnele … Hotela sem se stisniti k babici, a je ob njej že stal možak s smrtonosnim orodjem in si ogledoval, kje naj zareže. Drevesa so začela padati. Najprej so požagali dedka, nato je padel oče, za njim v solzah moja mama in na koncu … O joj, čisto ob meni se je zgrudila moja babica! Pripeli so jih z verigami in jih odvlekli stran, tam so jih razžagali na manjše kose, naložili na tovornjake in odpeljali. Ti trenutki so bili najbolj grozni trenutki v mojem mladem življenju in ne morem si predstavljati, da bi obstajalo še kaj hujšega. Z lastnimi očmi sem morala gledati, kako so pomorili mojo družino! Ostala sem sama, daleč naokrog ni bilo nikogar. Začelo se je mračiti. Preplašena sem se ozirala okrog sebe, solze pa so tekle in tekle, moja bolečina se je razlivala skozi glasen jok in besede bolečine. »Eej, je kdo tukaj?« je glasen klic preglasil moj jok. Slišala sem odmev. Vseeno mi je bilo, če me kdo sliši jokati. Tudi če odkrijejo, da drevesa govorimo, me ni več skrbelo. Izgubila sem družino, kaj sploh še lahko izgubim? Nenadoma zagledam pred seboj dečka, ki vame upira svoje začudene oči. Vpraša me: »Si v redu?« In takoj zatem: »Govoriš? Saj sem vedel, tudi vi čutite, tudi vi lahko izražate svoja čustva!« Pritrdila sem mu in mu povedala vse o tem, kaj strašnega se mi je zgodilo. »Nekdo je naročil, naj posekajo naš gozd, da bodo na tem mestu lahko zgradili razkošna stanovanja,« sem mu potožila. »Prav danes so začeli in med prvimi so vzeli življenje moji družini. Je bilo res potrebno? Mar nimajo že dovolj razkošja? Se ne zavedajo, da s tem škodujejo tudi sebi in svojim potomcem? Kakšen zrak bodo vdihovali brez nas? Kam bodo vodili svoje otroke in hišne ljubljenčke na sprehode, kje nabirali kostanj in gobe …?« Dečku so se ulile solze. Med jokom je govoril, da si ne more predstavljati življenja brez svoje družine. Povedala sem mu, da tudi jaz ne in da ne vem, kaj bom naredila. Takoj se mi je ponudil, da bo on skrbel zame in da bo odslej on moja družina. Ob teh besedah se je moje ledeno srce otoplilo. Bila je že trda tema in deček se je moral posloviti. Preden je odšel, je obljubil, da naslednji dan zopet pride. In res, zgodaj zjutraj je bil že pri meni in tako je bilo vsak naslednji dan. Ta deček je res nekaj posebnega. Če bi bilo na svetu veliko takih ljudi, se ne bi bilo treba bati prihodnosti. Res je, izgubila sem družino, vendar sem dobila prijatelja, ki me razume, človeka, ki mu je mar za prihodnost. Tukaj se moja zgodba konča. Lepo bi bilo, če bi imela srečen konec, vendar ni tako. Naša skupna usoda je v vaših rokah. |
OŠ Rudolfa Maistra Šentilj
Šentilj v Slovenskih goricah Lili Vihar, 3. razred ISKANJE DOMA V azilu za živali so različne pasme psov, vsi pa si želijo, da bi kmalu našli novi dom. Jaz sem eden izmed njih. Večina psov, s katerimi sem se družil, je že našla svoj novi dom. Nekega večera sem ostal sam. Paznik je slabo zaprl vrata, zato sem se splazil na prostost. Potikal sem se od hiše do hiše, a nihče me ni želel posvojiti, ker sem bil suh in umazan. Nekega dne sem srečal otroke, ki so bili na sprehodu. Vsi so si želeli psa. Ko so me zagledali, sem se jim zelo zasmilil. Hoteli so me odpeljati domov, zato so se pričeli prepirati, kdo me bo dobil. Tinka pa se ni prepirala, vzela me je v naročje in me odnesla v svoj dom, ki je bil zelo blizu. Ko so se otroci nehali prepirati, so ugotovili, da Tinke in mene ni več. Žalostni so odšli dalje. Zelo sem vesel, da me je Tinka posvojila, me hrani in skrbi zame. Sedaj nikoli več ne bom lačen in žejen. Najpomembneje pa je, da sem ljubljen in da imam končno topel dom. |
Rudolfa Maistra Šentilj
Šentilj v Slovenskih goricah Naja Ariana Cehtl, 9. razred SMREKA SMREČICI Sonce že vzhaja, Zemlja še spi, v glavo prikradle se nove skrbi. Rada imam to črno noč, ki mojim skrbem odvzame moč. Gledam obrise, vidim tvoj obraz, si moj mali plod, ne bodi kakor jaz. Ne pusti življenju, da te izže, ne pusti demonu, da ti dušo požre! Ne pusti človeku, da ti vzame tvoj jaz, ne pusti temu svetu, da te zruši kakor plaz. Glavo nosi pokonci in ne zaupaj vsem najhujšim kačam – lažnivim ljudem! Bodi kar koli, bodi, kar želiš, srečo si vzameš, sreče ne dobiš. »Sreča je v dobroti,« ti pove srce, bodi ponosna nase in na svoje ime. |
|
|
|
|
|
|
|
© 2017 Ranč Kaja in Grom
Razgor 11, 3212 Vojnik, Slovenia Tel.: 00316 41 639 822 e-mail: [email protected] Organizer: Zavod Moj Aron. |
|
