Pesem za natečaj
Mraz pregnal je vso toplino, tistega večera pisano milino, ko bila sem zanimivejša kot vse igračke, božali so moje tačke. Komu mar je zdaj, za mrcino, izgubila sem družino, pogrešam le bližino … So rekli, da zame jih ne briga, toda nisem PASJA FIGA! Barbara Hauptman, 4. B Gimnazija Litija |
Doki, to sem jaz
Sonce je že vzšlo, a njegovih lastnikov še ni bilo. Spet so zaspali. Doki ne more razumeti, kako se jim to lahko dogaja tako pogosto. Kako, da se ljudje ne morejo držati urnika? Zato, ker oni niso sposobni vstati takrat, kot bi mogli, je on ponovno lačen. Potem bo najbrž Saša prileta iz hiše in ga odpeljala na sprehod brez zajtrka. Mogoče pa se mu bo nasmehnila sreča in bo zanj poskrbela babica. Čez nekaj časa so se odprla vhodna vrata. Ven je prišla Andreja. Čudno. Ona bi že morala oditi. Doki je že dolgo ni videl odhajati od doma tako pozno. Toda, namesto, da bi se ukvarjal s tem, jo je raje poklical. Če je že tu, ga lahko ona nahrani. »Bodi že tiho!« Se je oglasila Taja zraven njega. »Saj ne boš stradal, če boš dobil hrano malo pozneje kot po navadi.« Preden bi lahko starejši psici kaj odgovoril, je Andreja že prišla do njunega pesjaka. »Sta lačna?« je vprašala. »Brez skrbi, saj bo Maruša vsak čas prišla.« Dokija je še na rahlo potrepljala, nato pa odšla. S hitrim: »Adijo,« se je poslovila, usedla v avto in se odpeljala. Seveda, Doki je popolnoma pozabil, da je Maruša spet tu. Dolgo je že ni videl. Vse odkar ga je nekaj let nazaj pripeljala k tej družini. Še vedno se je lahko spomnil, kako prestrašen je bil. Sprva se je vozil več ur, tudi v vozilu, ki so ga imenovali letalo. Ta del poti mu je bil najmanj všeč. Vmes je bil prepričan, da bo izgubil svoj trebušček. Celo pot je tudi bil zaprt v tako majhnem prostoru, da se mu niti obrniti ni uspelo. Ko je končno prišel v to deželo, je bil presenečen. Ničesar ni poznal. Vse okoli sebe je videl prvič v svojem življenju, vonj je bil neznan. Nikjer ni vohal avtomobilov. Nato so bili tu še zvoki. Nekatere je poznal, a jezika, ki so ga govorili ljudje, ni razumel. Besede, ki so jih izgovarjali, so zvenele popolnoma drugače kot tiste, ki jih je slišal v svojem prejšnjem domu. V Franciji. Tisti čas je tudi prvič srečal Tajo. Takrat je bila še otrok, sedaj pa je že odrasla, medtem ko je on bil še vedno mlad, živahen in poln energije. Toda moral je priznati, da se je kar navadil tega življenja in da je tu užival bolj kot v Franciji. Tu ima vedno družbo in veliko časa preživi doma. Na sprehod gre dvakrat na dan in tudi takrat redko sreča koga drugega. To dejstvo mu je všeč, saj se lahko še vedno spomni, kaj se je zgodilo v Franciji. Z Marušo sta bila na enem izmed sprehodov. Takrat se jima je približal neznan moški. Bil je velik in strašen. Doki je bil še vedno mladič in Maruši ni mogel pomagati, ko se je moški dvignil nadnju. Vse se je sicer končalo srečno, a Doki se je še vedno spominjal strahu, ko se je moški sklonil nad njega. Zaradi tega dogodka je trajalo še dolgo, preden je nekomu izpostavil svoj trebušček. Prva in edina oseba, kateri je povsem zaupal, je bila sosedova človeška mladička. Ona je bila ena redkih v njegovi okolici, ki ni bila tako zelo večja od njega. Poleg tega se je vedno spustila na njegovo očesno višino. Vedno je bila prijazna in ga je božala, kolikor si je želel. Včasih mu je tudi prinesla priboljške. Prav zato je bila edina, katero je poslušal. No, poslušal je tudi Staneta, a on je bil alfa samec, tako da Doki druge izbire ni imel. Tisto popoldne, ko je sonce bilo že visoko na nebu in je bilo vroče, je zaradi svojega dolgega kožuščka imel skoraj občutek, kot da bo zgorel. Še vedno je čakal, da ga bodo peljali k frizerju. Potem mu bo vsaj malo manj vroče. Tisti dan pa je bila njegova rešilna bilka voda. Toda v tistem trenutku mu ni pomagala, saj ga je Stane ponovno nadiral. Zakaj? Zato, ker je lajal na sosedove človeške mladičke. Ampak saj ni bil on kriv. Oni so bili tisti, ki so ogrožali njegov teritorij. Oni so se prvi drli in ga s tem izzivali. Saj jim je on le rekel, naj bodo tiho. No, Stane ga je kregal tudi zato, ker ni ubogal. A zakaj bi? Čeprav je imel rad ostale, saj so bili del tropa, drugi niso bili glavni. Le Stane je bil alfa samec, zato je poslušal in ubogal le njega. No, včasih je poslušal tudi sosedo. Še posebej, kadar je sledilo božanje. Edina stvar, ki je bila boljša od božanja, je bila hrana. Večer se je že spustil, ko sta z Andrejo ponovno odšla na sprehod. Drevesa so zaplesala v pišu vetra. Doki ga je radostno sprejel. Rahel vetrič ga je vsaj malo ohladil. Ljudem je bilo prevroče na soncu, zanj je bila preveč še senca. Prav zato je na večernih sprehodih toliko bolj užival. Ta večer na srečo nista nikogar srečala. Zaradi prejšnjih izkušenj ni bil ljubitelj tujih ljudi in tudi psi so ga včasih motili. V nočnem času je lahko vohal številne mačke, toda nobena mu ni prekrižala poti. Če bi, bi jo takoj želel ujeti. Prav tako, kot tiste okoli njegovega doma. To je pač bilo v njegovi naravi. Potem, ko sta se vrnila domov, je zaradi svojega dobrega vedenja bil nagrajen s hrano in nato celo s priboljški. Nekaj časa je še poskakoval naokrog in se igral s svojimi igračami. Nato je legel k počitku, pričakujoč nov dan. In upal je, da bo tokrat dobil zajtrk pravočasno. Katjuša Ponebšek, 3. b Gimnazija Litija |
© 2017 Ranč Kaja in Grom
Razgor 11, 3212 Vojnik, Slovenia Tel.: 00316 41 639 822 e-mail: [email protected] Organizer: Zavod Moj Aron. |